Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom imela doma mini džunglo, bi se mu samo nasmehnila. Bila sem ena tistih, ki pozabi zaliti še kaktus. A potem je prišlo obdobje, ko sem začutila potrebo po miru – ne po tišini, ampak po nečem, kar umiri misli. Tako so v moje življenje prišle rastline.
Začelo se je z eno samo, majhno zeleno rastlino, ki sem jo dobila v dar. Priznam, sprva sem jo zalivala preveč. Hotela sem, da raste hitro, da vidim rezultat. A namesto tega so listi začeli rumeneti. Takrat sem prvič razumela, da rastline ne delujejo po našem tempu. Imajo svoj ritem, svoj tihi red. Učijo te potrpežljivosti in pozornosti, brez katere tudi človek težko zraste.
Zdaj jih imam več kot dvajset. Vsaka ima svoj značaj – ena potrebuje več svetlobe, druga več vode, tretja pa miren kotiček, stran od prepiha. Ko jih opazujem, se zavedam, da se učim poslušati brez besed. Rastline ne govorijo, a vse povedo. Kadar so zadovoljne, zacvetijo, kadar jim kaj manjka, ti to pokažejo. In v tem je nekaj zelo človeškega.
Zjutraj, ko pijem kavo, vedno pogledam, kako se svetloba ujame na listih. To je moj trenutek miru. Ni telefona, ni zvoka, samo tišina in življenje, ki raste. Včasih se ujamem, da jih zalivam počasi, skoraj obredno. Kot bi z vsakim gibom vračala ravnotežje sebi. Rastline so zame postale nekaj več kot okras – so opomnik, da lepota raste iz skrbi in potrpežljivosti. Ko iščem navdih za nove lončnice, rada preverim ponudbo na rastline vrtnicenter.si, kjer najdem ideje za svetlobo, zalivanje in kombinacije.
Tudi obiskovalci jih opazijo. ‘Kako ti uspe, da vse preživijo?’ me pogosto vprašajo. Rastline me učijo tega, da moraš pustiti, da stvari rastejo v svojem tempu, ne v tvojem.
Ko jih zvečer poškropim z vodo, čutim tisto spokojnost, ki jo prinese le narava. In takrat vem – čeprav živim med zidovi, sem del nečesa večjega. Svet diha, raste, in jaz z njim.