Meseca decembra v našem kraju naredijo drsališče. To pa je tudi čas zame. Imam kar nekaj prijateljic s katerimi si želim drsati, a one si tega ne želijo. Lani decembra zaradi njih sploh nisem drsala, letos pa sem se odločila, da če ne bodo drsale one, bom pa drsala sama. Ko sem vprašala prijateljice, ali bomo letos drsale, nobena ni izrazila želje.
Tako sem vedela, da bom na drsanje šla sama. Seveda to ni isto, kot če greš drsat s prijateljicami. Najbolj nerodno mi je bilo prvič, ko sem morala sama stopiti na drsališče. Problem je bil v tem, da nisem drsala že dve leti, dve leti nisem stala na ledu. To pa je kar nekaj časa. Nisem vedela, kako mi bo šlo. Tako sem vzela moje drsalke, šla v mesto, kupila karto in šla na led. Občutek stati ponovno na drsalkah je bil grozen. Tisti trenutek sem želela sezuti drsalke in iti domov.
Ponavljala sem si samo en stavek: Če sem kupila karto za drsanje, bom tudi drsala.
Tako sem začela počasi in pazljivo. Držala sem se ograje, da se moje telo navadi ravnotežja in počasi drsala okoli drsališča. Moram priznati, da je prvi krog bil res najtežji, ker sem se morala privaditi. Potem pa se je zgodil čudež, kot da se je telo spomnilo, da sem že drsala in začela sem drsati. Občutek je bil noro dober.
Sedaj drsam vsak dan po eno uro. Ker sem res vsak dan na drsalkah, mi gre super. Prijateljice me včasih spremljajo in jaz sem edina, ki drsam, one pa ob ograji klepetajo. Drsanje je zame čista sprostitev in prav lepo mi je, da sem premagala strah.